Bioplinarna pripravljena na prvi zagon
Bioplinarna je v testni fazi, napolnjena z gorivom in pripravljena na prvi zagon
Po nekajtedenskih pripravah, zbiranju vsega mogočega materiala, ki se je nabiral okrog hiše in po domačem skladišču, sem v zadnjih dveh tednih končno uspel postaviti stvari približno tako, kot so bile izrisane v prvotnem načrtu.
Med izdelavo sem popravil tudi nekaj malenkosti v načrtu, ker je tako zahtevala sama izvedba. To bom v naslednjih dneh ponovno izrisal in pripravil novo verzijo načrta v SketchUp-u. Vse skupaj bom predstavil tudi tukaj in omogočil prenos načrta.
Bioplinarna je trenutno še v hladnem stanju, zato bakterije za zdaj še bolj počivajo kot delajo. Sistem je napolnjen z gnojnico, zgornja cisterna v levem vodnem stolpu pa je za test napolnjena s približno 900 litri slanice. Ta bo služila kot tlačni bat v ekspanzijski posodi, da bo plin ves čas pod približno enakomernim tlakom.
Pred zagonom bom vso vodo iz zgornje cisterne spustil v spodnjo, kjer bo prostor tudi za hrambo plina. Ko se bo plin nabiral v zgornjem delu spodnje cisterne, bo s tlakom potiskal vodo nazaj v zgornjo cisterno.
S tem se bo tlak plina postopno povišal. Pri maksimalni zalogi približno 1000 litrov plina pričakujem tlak v plinski cevi okoli 0,20 do 0,22 bara. To bi moralo zadostovati za testni režim, v katerem bo plin namenjen predgrevanju vode za toplotno črpalko.
Na desni strani, nad digesterjem — mojim umetnim želodcem — je sestavljenih kar nekaj cevi. Med najpomembnejšimi so trije sklopi.
1. Hranilna cev
Hranilna cev služi za vnos odpadne biološke hrane, ki bo hrana za bakterije. Te nato v anaerobnem procesu proizvajajo bioplin, v katerem je najpomembnejši metan.
Cev je postavljena na višini vodnega stolpca. To pomeni, da plin ne more potisniti vsebine digesterja nazaj ven, ker se tlak sistema uravnava sam. Za hranjenje zato ni treba izpuščati dragocenega plina, saj hranilna cev deluje kot vodni čep.
2. H₂S filter
Drugi pomemben del je H₂S filter. To je majhna črna cev, napolnjena z žično volno, ki sem jo pred tem namočil v slanico, osušil in pustil, da zarjavi.
V tem filtru se zgodi mala kemijska čarovnija: železov oksid reagira z vodikovim sulfidom oziroma H₂S, ki je strupen in zelo neprijetno smrdeč plin. Filter ga pomaga vezati oziroma nevtralizirati, zato je plinska pot naprej precej bolj čista.
3. Prelivni sifon
Tretji ključni del sistema je prelivni sifon. Ta preprečuje, da bi se cisterna po dodajanju hrane prenapolnila.
Sifon je gibljiv, zato ga lahko prilagodim trenutnemu tlaku. Vsak vnos nove hrane tako izrine približno enako količino predelanega digestata iz sredine cisterne v sod poleg sistema. Tam se bo zbiralo tekoče biodušikovo gnojilo, ki po pravilni predelavi ne bi smelo imeti več neprijetnega vonja.
Varnost in testna faza
Ker gre za sistem, v katerem nastajajo metan, tlak in tudi neželeni plini, kot je H₂S, je vse skupaj trenutno še v testni fazi. Pred kakršnokoli redno uporabo bom preveril tesnjenje, tlak, delovanje vodnih čepov, filter in vse varnostne točke. Pri bioplinu ni prostora za površnost.
Toliko za danes. Če vas karkoli zanima, lahko vprašanje pošljete preko Journal obrazca za javne objave, ki je namenjena tudi vašim zanimivim objavam. Vse prispevke najprej pregledam, nato pa jih po potrebi objavim tukaj.